Zgodovinske malte in zaščita spomenikov

Naši predniki so nam zapustili umetelne stavbe, ki jih je potrebno ohraniti za vsako ceno. Vzdrževanje teh zgradb bi moralo predstavljati našo prednostno nalogo, da jih bomo lahko ohranili za naše potomce kot priče časa. Nadzor nad temi objekti je prevzelo spomeniško varstvo, ki se z ljubeznijo do detajlov posveča ohranjevanju zgodovinske dediščine - odčitavanju sledi, ki nakazujejo starost in uporabo objektov, ter znižanju stroškov popravil in vzdrževanja. Prizadevanje spomeniškega varstva torej ni usmerjeno v rekonstrukcijo, temveč v ohranitev zgodovinske dediščine. RÖFIX strokovnjakom za spomeniško varstvo ponuja bogato paleto zgodovinskih malt in osnovnih ometov, zaključnih ometov in premazov za obnovitev zgodovinskih arhitekturnih površin. Restavratorji, gradbeni mojstri ali pa strokovnjaki za sanacije lahko izbirajo med končnimi izdelki, polizdelki iz sestavljenega sistema RÖFIX in zgodovinskimi vezivi RÖFIX.

Apno - zgodovinski gradbeni material

Apno bolje poznamo kot apnenec (CaCO3) in iz apnenca z žganjem pridobljeno „žgano apno“ (CaO). „Gašeno apno“ (Ca(OH)2) nato nastane pri reakciji med žganim apnom in vodo. Gašeno gradbeno apno se uporablja kot vezivo v ometih in maltah. Apnenec se pogosto dodaja kot polnilo. Žgano apno, ki je gašeno z vodo in zmešano v kašo (apnena kaša), reagira z ogljikovim dioksidom iz zraka, pri čemer nastane trdna luknjičava struktura. Ker se kalcijev hidrat strjuje z ogljikovim dioksidom iz zraka, poznamo tudi zračno apno. Odpornost proti vodi in zmrzovanju dobijo taki ometi iz čistega zračnega apna na močno obremenjenih gradbenih elementih pridobijo šele z dodatkom hidravličnih veziv.

Pucolani – latentno hidravlične sestavine

Latentno hidravlične sestavine so snovi, ki se ne strdijo ob stiku z vodo, ampak šele po dodatku apna na slednjega prenesejo hidravlične lastnosti. Tako delujejo zaradi topnosti kremenčeve (tj. silicijeve) kisline, ki jo vsebujejo omenjene sestavine. Če jim tako primešamo apno, iz kremenčeve kisline nastane netopen kalcijev silikat, ki občutno poveča trdnost ometov in malt in izboljša tudi njihovo obstojnost pred vremenskimi vplivi. Med najbolj znane latentno hidravlične sestavine spadajo „santorinska zemlja“, „vulkanski tuf“ in kamenine z vsebnostjo tufa. Kot umetna hidravlična sestavina ima nizko žgana „opečna moka“ že dolgo tradicijo. Sodobne, umetne latentno hidravlične sestavine, kot je elektrofilterski pepel ali granulirana žlindra (žlindrni pesek), so danes pomembne v gospodarstvu, vendar pa niso primerne za spomeniško zaščitene objekte.

Tuf

Tuf je visoko porozna naravna kamenina pretežno vulkanskega izvora. Z mletjem dobimo zelo fino sestavino, ki se uporablja kot dodatek z latentno hidravličnimi lastnostmi. Glede na regionalno prisotnost tuf najdemo v številnih zgodovinskih ometih in maltah. Kot „latentno hidravlično“ vezivo se tuf strjuje samo pri mešanju z apnom ali s cementom. Tuf znamke RÖFIX izvira iz rudnika bavarskega tufa (suevita). Ker počasi in enakomerno pridobiva trdnost, je najboljša izbira za proizvode, ki posnemajo recepture starih zgodovinskih ometov in malt.

Hidravlično apno (HL po standardu EN 459-1)

Hidravlično apno se izdeluje iz mešanice materiala, ki jo sestavljata apnenec in lapor, žgane pri temperaturah nad 1200 °C. Nastale silikatne faze z nevezanim apnencem tvorijo netopne kalcijeve silikate, ki malti dajejo vodoodporne lastnosti. V nasprotju s cementom ta malta ohrani visoko naravno poroznost. Zaradi omenjenih lastnosti je vezivo še posebno zanimivo za vlažne podnebne pasove. V mediteranskih delih Evrope (s suho sredozemsko klimo) lahko hidravlično apno v ometu večinoma zamenjuje cement.

Naravno hidravlično apno (NHL po standardu EN 459-1)

Glede na to, ali je surovinska sestava za izdelavo hidravličnega apna pridobljena iz ustrezne naravne kamenine brez mešanja ali pa je umetno pripravljena z mešanjem, razlikujemo med naravnim in umetnim hidravličnim apnom. Če ima naravni kamen idealno razmerje med apnencem in laporjem, je primeren za izdelavo naravnega hidravličnega apna (NHL). Ta surovina omogoča bolj konstantne, nižje in „blažje“ temperature žganja kot mlete mešanice, kar preprečuje tvorjenje značilnih cementnih faz. Tako ne pride do nihanja v trdnosti, kar je velika prednost pri obdelovanju, homogenosti in odpornosti apnenih ometov NHL.

Rimski cement

1796 je prof. J. Parker prijavil patent za novo hidravlično vezivo, t. i. rimski cement. Ta nastane s kalcinacijo apnenčaste kamenine, ki se nahaja v ilovnatih tleh v bližini Londona. Prah, ki pri tem nastane, ima podobno barvo kot rimski gradbeni material. Posebnost rimskega cementa je postopek žganja (kalcinacija), ki se odvija pri nizki, vendar zelo spremenljivi temperaturi (600–1200 °C). Zelo posebna je tudi njegova naravna sestava iz kalcijevega karbonata in glinenih mineralov (ilovica) iz prvotnih laporjev, ki je že zelo podobna današnjemu portlandskemu cementu. Tako žgani cement vsebuje širok spekter mineralov, ki so prisotni tudi v naravnem hidravličnem apnu, vendar v drugačnem razmerju. Delež nevezanega apnenca je v rimskem cementu manjši kot v hidravličnem apnu. Po drugi strani pa rimski cement vsebuje več silicijevih in aluminijevih oksidov, kar zagotavlja občutno krajši čas strjevanja ter večjo odpornost proti mehanskim obremenitvam in vremenskim vplivom.

Stran se nalaga...